nasl_karate.gif (2878 bytes)
 
Yasuo Tamaki
Kitanaka Shubukan, Uechi Ryu,
iz "Publikacije k komemoraciji ob 33. obletnici smrti mojstra KANBUNA UECHIJA'”,
strani 69-72

Karate-do in njegovo bistvo

"V karateju ni prvega napada." Ta rek najbolje kaže na bistvo okinavskega karateja. Čeprav je karate borilna veščina, mora biti od začetka do konca namenjen obrambi. Bistvo karate-doja ("poti karateja") je prav v njegovi obrambni funkciji. Tisti, ki se ukvarjajo s kakršnokoli borilno veščino, pa ne smejo nikoli pozabiti, da je vzgoja duha ravno tako pomembna kot telesni trening. Posameznik se lahko ukvarja s karatejem zaradi izboljšanja zdravja ali splošnih telesnih sposobnosti. Lahko, da si želi postati močan, ali pa uravnovešen in pogumen. Nekateri se morda želijo naučiti skozi karate celo ponižnosti. Vsi ti cilji so v zvezi z razvojem samega sebe.
Vsakomur je dobro znana velika napadalna in obrambna moč karateja. Če ga nekdo dobro obvlada, lahko premaga nasprotnika brez uporabe orožja, z enim samim udarcem z roko ali nogo. Vrednost veščine pa zavisi prav od tistega, ki jo uporablja. Če je namen dober, je veliko vredna, če pa se zlorabi, bi težko našli kaj bolj škodljivega od karateja. Spopad, ki ni upravičen, pa čeprav brez orožja, je nevaren in moralno nesprejemljiv. Če pa se veščina uporabi ob pravem trenutku, na pravem mestu in na ustrezen način, je lahko zelo dobrodošla. Pravilno razumevanje karateja in njegove uporabe je "Karate-do". Če pa nekdo zlorablja tehnike karateja, izniči vse njegove koristi in odlike. Zmaga, ki izvira iz površnega razumevanja veščine, pa je pravzaprav lasten poraz.
Tisti, ki hodijo po poti karateja, morajo gojiti spoštljiv odnos do drugih in ceniti vljudnost. Brez nje se bistvo karateja izgubi in človek, ki nima te vrline, ne more biti pravi karateist, pa čeprav presega druge po svojem tehničnem znanju. To je tudi glavni razlog, da se trening karateja začne in konča s priklonom. Ta priklon je izraz spoštovanja nasprotnika, vljudnosti, ki ne sme biti prisotna zgolj med treningom, ampak tekom celega dneva.
Karateist mora biti skromen in obziren. Le zelo ozkogled človek se baha z raznimi naučenimi triki, ki izvirajo iz karate tehnike. Karate-do ima namen z nepretrganim treningom zgraditi uravnoteženega človeka z zdravim duhom in telesom.
Ni dovolj zadovoljiti se z dobrim obvladanjem tehnike, ampak se je treba posvetiti iskanju resnične "poti karateja", ki pomeni bolj kultiviranje duha kot pa zgolj učenje borilnih gibov. Mojstrstvo karatedo-ja zahteva celega človeka in veliko truda. Na karatedo lahko gledamo kot na nenehno s stremlenje k cilju, kot na maratonski tek, ki traja celo življenje in v katerem se lahko zmaga samo s trdim treningom, kreativnostjo in samoobvladovanjem.
Karatedo je prizadevanje za mojstrstvo samega sebe. Poglobljeno proučevanje karateja mora presegati zgolj fizično. Vključevati mora celotno človekovo osebnost, s tem pa tehnika lahko postane umetnost. V pravem karateju misel in tehnika postanete eno. S treningom karateja se lahko približamo idealom lepote in moči. Zlitje misli in telesa med izvajanjem karate tehnik odseva nenavadno lepoto in duhovnost. Popolna zavzetost z izvajanjem kate pripelje človeka v stik z bistvom in jedrom njegovega bitja. Prav v tem je najbolje viden resnični duh karatedo-ja.


Kraljevska palača ali grad Shuri, prestolnica okinavskih vladarjev. karatedo1

Zgornja slika, s skupino srednješolcev, ki vadijo karate pod vodstvom mojstra Shimpana Shirome, je iz l. 1937. Grad je bil med 2. svetovno vojno v znameniti bitki za Okinavo popolnoma porušen (kot večina hiš na otoku), leta 1992 pa so ga ponovno zgradili - spodnja slika.

karatedo2


Sledi razvoja karateja

Po splošnem prepričanju je bil karate na Okinavi znan že od davnih časov, čeprav za to ni jasnih dokazov. Ena od znanih japonskih enciklopedij (Sekai Dai-Hyakka-Jiten) podpira domnevo, da je karate najverjetneje prišel na Okinavo iz Kitajske v obdobju dinastije Tang (618 - 906). Močna opora za trditev, da je karate en od osrednjih delov stare okinavske kulture pa izhaja iz opazovanja in analize nekaterih klasičnih Ryukyu plesov. Vloge moških plesalcev vsebujejo gibe, ki so podobni današnjemu karateju. Ni pa čisto jasno kdaj in kje so ti plesi nastali, zato ne ponujajo nekega dokončnega pregleda razvoja karateja. Pisni viri, ki se na to nanašajo so šele s konca 14. stoletja ali iz obdobja Ming. Tudi ustno izročilo o tem je precej skopo in ne omogoča najboljšega vpogleda v zgodovino karateja.

karatedo1

Kralj Sho Shiso (1477-1526). Oblačila in celotna struktura slike kažejo na velik vpliv kitajske kulture na okinavsko. Njegov naslednik Sho Hashi je združil tri manjša kraljevstva v enotno državo in se še močneje navezal na veliko sosedo Kitajsko. Že pred tem (l. 1393) se je v vasi Kume (Kuninda) blizu Nahe naselilo 36 kitajskih družin in kraj je postal za Okinavo vir kitajske kulture, središče učenja jezika in običajev, pa tudi kitajskih borilnih veščin. Kraju se je kasneje reklo kar "36 družin".

Leta 1372, ko je kralj Okinave Satto postal vazal kitajskega cesarja iz dinastije Ming, so bili vzpostavljeni uradni odnosi med obema deželama. Okinava je postala kitajski satelit, s tem pa so se začele resne kulturne spremembe. Shaolin Chuan fa (po japonsko Shorin-ji Kempo) je v naslednjih stoletjih našel pot na otočje Ryukyu in se razvil v tote, predhodnico današnjega karateja. Leta 1429 je pod slavnim kraljem Sho-Hashijem Okinava postala del združenega kraljestva. Ta združitev na začetku ni prinesla kdo ve kako velikih koristi, kmalu pa so se stvari začele spreminjati. Sho-Hashi, ki je bil veliko v stiku z visokimi kitajskimi uradniki, je hitro opazil kako bi lahko izboljšal gospodarske razmere v njegovi deželi. Najprej mu je postalo jasno, da je trgovanje z drugimi državami izredno pomembno. Prebivalci otočja Ryukyu so bili že od nekdaj dobri mornarji, in so se brez težav vživeli v vlogo pomorskih trgovcev. Tako sta v naslednjih dveh stoletjih okinavski mesti Shuri in Naha postali znana centra vedno bolj donosne trgovine z luksuznim blagom. Blago, kupljeno v Indiji in drugje v jugovzhodni Aziji, je prihajalo na Okinavo, nato pa je potovalo naprej, na Kitajsko, v Korejo in na Japonsko. Ta trgovina je rodila zelo razvejane odnose z Arabci, Malezijci, Indonezijci in Tajci, ki so pogosto obiskovali trgovske centre. Takšni stiki sami po sebi morda še niso dovolj, da nas prepričajo o vplivih na okinavski karate. Če pa pomislimo še na nemirne duhove osamljenih in neredko zdolgočasenih pomorščakov, se zazdi položaj kar primeren za živahno medsebojno prepletanje kultur. Karateju podobne veščine so bile dobro razvite v Indoneziji, Maleziji, na Tajskem in v obmorskih pristaniščih južnokitajskega morja. Če pomislimo na vsa ta dejstva, se nam kaj lahko prikaže slika razgretih mornarjev, ki si zelo nazorno in brez dvoma krvavo izmenjujejo mnenja o golorokih borilnih tehnikah. Najverjetneje je, da so se prebivalci Okinave prav v tem obdobju najbolj seznanili z južnoazijskimi oblikami samoobrambe brez orožja.
Leta 1609 je japonska vojaška odprava iz najjužnejše province Kyushu krenila na pohod proti otočju Ryukyu. Ta vojaška odprava je končala neodvisnost Okinave in omogočila klanu Satsuma popolno kontrolo nad celotnim otočjem. Med številnimi pepovedmi, ki jih je izdal Satsuma klan, je bila tudi prepoved nošenja orožja. Če so oblasti pri domačinih našle kakršnokoli orožje, je sledila takojšnja zaplemba in ostra kazen. Zaradi tega so imele razne otoške kempo skupine in tote združbe vrsto skrivnih sestankov in kmalu so se povezale v enotno fronto proti zavojevalcem. Posledica tega združevanja je bil nov način borbe, mešanica tote in kempa (chuan fa), ki so ga imenovali preprosto te (roka). Te lahko opredelimo kot vmesno stopnjo med starim tote - chuan fa načinom borbe, in modernim karatejem. V zgodnjih letih tega razvojnega obdobja so, zaradi ostrih zakonskih prepovedi, vadili v največji tajnosti. Čeprav je zaradi tega ohranjenih le malo informacij v zvezi z veščino, pa je bil to čas največjega razvoja okinavskega karateja.
Skoraj nemogoče je reči kdaj se je razgubila skrivnostnost in tajnost v katero je bil zavit karate. Precej današnjih karate avtoritet trdi, da je bil karate ostro ločen od javnega življenja do l. 1903. Ta predpostavka pa le težko zdrži ob dejstvu, da je bila leta 1875 okupacija Satsuma klana končana in je Okinava uradno postala del japonskega imperija.

karatedo2

Znamenito srečanje cenjenih mojstrov karateja na Okinavi l. 1937. Drugi z desne stoji Choshin Chibana, eden izmed najpomembnejših mojstrov v zgodovini Shorin-ryu šole. Spredaj desno sedi ustanovitelj Goju-ryu šole Chojun Miyagi. Uechi-ryu takrat še ni bil znan na Okinavi. Na tem srečanju so tudi uradno sprejeli nov način pisanja izraza kara-te. Prvo pismenko, ki pomeni Kitajska, oz. dinastijo Tang, so zamenjali z ideogramom "prazen", ki naznačuje veščino brez orožja (prazna roka) in obenem kaže na princip praznina (Mu shin), ki ga najdemo v zenu in je tako pomemben za vse japonske borilne veščine (Budo).

Leta 1904 so karate, takrat pisan z dvema pismenkama, ki sta pomenili "kitajska roka", uvedli v javne šole na Okinavi kot redni del učnega programa telesne vzgoje. V takšni obliki je beseda "karate" nekako do l. 1910 postala splošno uporabljan pojem in tako je tudi ostalo vse do l. 1936, ko so uvedli nov začetni ideogram ("prazna roka"; oboje se izgovarja kot karate. op.p.).

karatedo3

Zgornji znak na levi predstavlja Kitajsko (dinastijo Tang), na desni je pismenka za "prazen". Oboje se lahko izgovarja kot "kara". Spodaj sta znaka za roko - "te" ("di" v okinavskem dialektu).

TOU (TO)

-------

..KARA..

DI (TE)

in

TE

Karate je preživel drugo svetovno vojno in se razmahnil po vsem svetu. Dvignil se je iz takratnih ruševin in si v zelo kratkem času našel enakovredno mesto med že uveljavljenimi borilnimi športi kot so rokoborba, boks, judo in aikido.
Od začetku tega stoletja naprej se je karate razvijal bolj ali manj v okviru različnih šol, stilov ali ryu. Razpredelnica predstavlja današnje šole karateja na Okinavi:

karatedo4

Kanei Uechi - Uechi -Ryu

1. Uechi Ryu
2. Ryuei Ryu
3. Kojo Ryu (Kongusuku Ryu)
4. Ishimine Ryu
5. Shito Ryu
a. Shito Ryu Kempo
b. Shiroma-kei Shinto Ryu

karatedo5

Kenwa Mabuni v značilni Shito-ryu poziciji

6. Goju Ryu
a. Zen-Okinawa karate-do Goju Ryu Kai
b. Kokusai Karate Kobudo Renmei
c. Okinawa Goju Ryu Karate-do Kyokai
d. Itokazu-kei Goju Ryu Karate Kobudo Kenkyu-kai
7. Shorin Ryu
a. Matsubayashi Ryu
b. Ishin Ryu
c. Shorinji Ryu
d. Chubu Shorin Ryu
e. Ryukyu Shorin Ryu
f. Motobu Ryu
g. Kushin Ryu
h. Matsumura Shorin Ryu
1.) Matsumura Shorin Ryu Karate-do kyokai
2.) Shorin Ryu Matsumura Seito Okinawa Kobudo Kyokai
i. Okinawa Kempo
1.) Okinawa Kempo Renmei
2.) Okinawa Kempo Karate Kyokai
j. Kobayashi Ryu
1.) Kobayashi Ryu Shorin-kan Kyokai
2.) Kobayashi Ryu Kyudo-kan Shinkokai
3.) Kobayashi Ryu Karate-do Kyokai

karatedo6

Shimpan Shiroma v značilnem Shorin- ryu položaju

Tehnične značilnosti karate Do-ja

Karate je predvsem veščina samoobrambe pri kateri se uporablja kot orožje zgolj telo, predvsem roke in noge. V tem oziru je podoben judu ali sumo rokoborbi. Od drugih načinov borenja pa se razlikuje najbolj po tem, da uporablja udarce s pestjo, z odprto roko, ali pa z nogami, bolj kot pa rušenja, prijeme in mete. Po tehnični plati sestavljata karate-do dve osnovni vaji: "kata" in "kumite".

karatedo7

Go Kenki (Wu XianGui), kitajski trgovec s čajem in mojster borilnih spretnosti (posebno veščine belega žerjava). Živel je na Okinavi med l. 1912 in 1925 in imel velik vpliv na takratne vodilne experte Naha-te šole. V Uechi-ryu krogih je živa domneva, da je bil prijatelj Kanbuna Uechija in celo njegov učenec, ko je ta nekaj let učil veščino Pangainoon na Kitajskem. Na sliki demonstrira kato Hakkutsuru ( beli žerjav). V ozadju je Kenwa Mabuni, ustanovitelj šole Shito-ryu.

Kato lahko opišemo kot sistematično organizirano zaporedje obrambnih in napadalnih tehnik proti enemu ali večim namišljenim nasprotnikom. Tehnike so največkrat udarci z roko, blokade in udarci z nogo. Podrobnejše proučevanje kate razkrije, da so te vaje sestavljene iz manjših enot obrambe in nasprotnega napada. Takšni skupki, povezani na različne načine in združeni v celoto, se imenujejo kata. Kot borilno veščino je treba karate vaditi tako, da niti za trenutek ne pozabimo na nasprotnika, ki tudi sam išče vsako priložnost za napad iz katerekoli smeri in na kakršenkoli način. Pripravljenosti na takšen napad pa ne moremo doseči zgolj s treningom kate kot take. Treba je vaditi tudi kumite (sparing, vadba s partnerjem, resničnim napadalcem), predvsem vnaprej dogovorjeni kumite (kjer so napadi ali pa obrambe do neke mere vnaprej določeni), ki vzpodbuja razvoj hitrega reagiranja in občutka za borbo.

Naslednja razčlenitev kaže filozofske in tehnične značilnosti karatedo-ja:

 

 

 

 

 

 

 

 

ˇPasivni duh

 

 

 

Mentalni trening

 

MENTALNA PRIPRAVA

 

 

 

ˇAktivni duh

 

 

Pot

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ˇZgodovinski vidik

TEORETIČNA PRIPRAVA

 

 

Teoretični študij

ˇFilozofski vidik

 

 

 

 

ˇFiziološki vidik

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ˇOgrevanje

 

Karate-do

 

 

ˇOsnovni borilni gibi

 

 

 

 

ˇVadba kate

 

 

 

Karate kot vnaprej določena vaja

ˇRazčlenitev kate;

izvedba s

partnerjem

TEHNIČNA PRIPRAVA

 

 

 

ˇDogovorjeni sparing

 

 

 

 

ˇVaje utrjevanja

 

 

 

 

 

 

 

Veščina

 

 

 

 

 

 

ˇIzgrajevanje telesa

 

 

 

Praktična uporaba karateja

ˇPreizkušanje moči udarcev

FIZIČNA PRIPRAVA

 

 

 

ˇProsta borba

 

 

Literatura
A. Knjige: Funakoshi, Gichin: Karate-Do Kyohan, Tokyo, 1973
Haines, Bruce A.: Karate’s History and Traditions, Tokyo, 1968
Mattson, George E.: Uechi-ryu Karate Do, Boston, 1974
Nagamine, Shoshin: The Essence of Okinawan Karate-Do, Tokyo, 1976
B. Neobjavljeni teksti Mahar, Lawrence A.: "The History of the Uechi-ryu Karate-do", 1973
Takamiyagi, Shigeru: "A Brief History of Okinawan Karate-do", 1982


 Copyright DBV ZMAJ, Ljubljana